(Čudovito je brati zgodbo o sebi, ki jo napišejo drugi, ko vidijo, da jo živiš...)
Pri druidih na Pohorju
"Duhovni učitelj se ves čas uči sam!"
Napisal Vasja Jager
To je eden tistih zlatih zgodnjejesenskih dni, ko drevesa s hvaležnim šumenjem sprejemajo sončne žarke, ki bodo v prihodnjih tednih napolnili njihove liste z vijolično barvo. Trije se sprehajamo po svežem gozdu, stopamo po mehkem mahu in kmalu postane jasno, da Zlatko Križan svojo okolico dojema drugače kot večina ljudi. Ob potoku, ki ga prečkamo, nam pokaže kremen, "ki ima zdravilne lastnosti in iz katerega je sestavljeno skoraj vse Pohorje", ob skupini mladih hrastovih stebel nam pove, da so jih posadile veverice, ki so v ta del gozda prinesle želod, spomni se, da je bil košček travnika nekoč poln slastnih robid, in kot otrok je vesel, ko vidi vresje, ki še vedno raste na travniku. Nobena značilnost pokrajine mu ne uide in ve, kako in zakaj se je vsaka pokrajina znašla na svojem mestu - bere jih kot značilnosti na obrazu svoje najstarejše in najljubše prijateljice: narave. Po približno dvajsetih minutah hoje naju s Šimenom pripelje do cilja: skrivnostnega svetega kroga sredi neokrnjenih pohorskih gozdov, kjer ob določenih priložnostih potekajo obredi po starih keltskih običajih.
Ustavimo se sredi komaj opaznega pobočja med redkim smrekovim gozdom. "Ali vidiš krog?" vpraša Križan. In nam pokaže z roko - okoli nas se votline, struge, debla, rastline in korenine dejansko zapirajo v nekakšno mejo, ki tvori zaprt prostor, ki ga brez pomoči našega gostitelja ne bi nikoli opazili. Na sredini je nekaj velikih smrek, ob vznožju katerih leži kremen, ki bode v oči. Prostor je svetel in nekako prijazen, in če bi se človek potikal po teh krajih, bi se tu morda za nekaj trenutkov ustavil in počival, čeprav seveda ne bi vedel, da se regenerira sredi energijskega vrtinca z izmerjeno močjo več kot 40.000 enot Bovisa ("deset tisoč ali manj, odvisno od dneva") - kar je za radiesteziste približno enako kot skok v gejzir življenjske sile. Tu naš vodnik in prijatelji izvajajo večino svojih obredov, vendar so ti bistveno drugačni, nekako mirnejši in bolj prizemljeni kot večina danes priljubljenih new-age ekstravaganc. "Tu ni treba delati hrupa in se opijati z različnimi substancami," pravi Križan.
Sodobni slovenski druidi poznajo veliko različnih obredov, ki imajo po Križanovih besedah podobno dramaturgijo, skrbno rekonstruirano iz zgodovinskih in arheoloških virov ter na podlagi stikov s somišljeniki iz držav z bogato in živahno keltsko tradicijo - Walesa, Irske, Francije ... "Najprej očistimo prostor z žajbljem, nato žrtvujemo kruh, pijačo in brinjevec, vmes opravimo poseben obred in se sami okrepčamo, nato malo zaigramo na bobne in zapojemo, nato spet očistimo prostor in ga zapremo," razloži. Posebnega pomena je obred zaveze, ki je nekakšen starodavni predhodnik današnje poroke; odvija se v najsvetejšem delu leta, zjutraj na kresno noč, ko se pari zberejo, da si obljubijo zvestobo. Na začetku gozda, v prvem od dveh svetih krogov, kjer potekajo obredi, nam Zlatko pokaže debelo smreko, tesno ovito s trakovi - znak, da je to drevo priča in varuh obljube zvestobe štirih parov, med katerimi sta tudi Zlatko Križan in njegova žena Majda.
Stara duša, sodoben um
Po vrnitvi iz gozda nam prijazna in skrbna ženska postreže z odlično gobovo juho z ajdovo kašo, ob kateri sva s Šimenom pripravljena zapeti glorijo z glasbenimi žlicami vsem gozdnim vilam in škratom. Hvaležnost je še toliko bolj na mestu, ker se naša dobrotnica po hiši premika z opaznim naporom - od otroštva ima paralizo, ki se je razvila po cepljenju proti virusu otroške paralize, v odrasli dobi pa je dobila hernijo, ki ji je tako poškodovala živce v hrbtenici, da so jo nevrologi mariborskega kliničnega centra le nemočno priporočili višji sili. Po operaciji je tri tedne ležala v postelji in vprašanje je bilo, ali bo še stala na nogah. S skrajno vztrajnostjo ji je uspelo spet stati na nogah - ure in ure je telovadila, hkrati pa obiskovala vse možne terapije, bioresonanco, Bowenovo terapijo, meditirala ... Potem se je ustavilo. "Rekla sem si, da ne morem vse življenje tako trdo delati brez pravega preboja. Takrat je Zlatko prvič slišal za Woojer in mi rekel - morda bi bilo to nekaj zate."
Woojer je poseben telovnik, ki na prvi pogled nima nič skupnega z medicino - razvila ga je igralna industrija, da bi igralcem omogočila izkusiti učinke virtualne resničnosti na lastni koži; telovnik simulira udarce in dotike z vibriranjem po telesu, Križan pa je prišel na idejo, kako ga uporabiti za zdravljenje - dedič poganskega duhovnika iz železne dobe je tudi vrhunski računalniški programer. In tako je telovnik sprogramiral tako, da masira celotno telo v natančnem ritmu, ki sovpada z zdravilnimi frekvencami, ki z velikimi slušalkami pridejo globoko v pacientovo telo. Tako možgane preplavijo blagodejni valovi beta, gama ali delta, poškodovani organi pa se prek Woojerja uglasijo na ustrezne frekvence, na primer na Schumannovo resonančno polje, ki po nekaterih razlagah predstavlja srčni utrip celotnega planeta. Majda Cerjak Križan je na moževo spodbudo dala priložnost njegovemu izumu - in kmalu je začutila, da se ji v oslabljene noge vrača energija. "Nekega dne, bilo je proti koncu pomladi, sem ob koritu prala regrat, ko mi je nenadoma prišlo na misel - stojim! Stojim na lastnih nogah, do takrat pa sem se morala vedno nasloniti na kuhinjski pult!"
Spoznal je življenje na igrišču
Tudi njen 67-letni mož nosi svoj križ. Zlatko Križan je pred leti pregorel ("To je bil moj perfekcionizem!"), težave pa so se končale s srčnim infarktom. "Potem sem se ustavil, razmislil o sebi in se ponovno sestavil," pravi. Začel je hoditi v naravo - in stopati po poti, ki ga je pripeljala do Keltov in njihove modrosti. Odpravil se je na pobočja Pohorja, poseben klic ga je vodil na Pošteli, kjer pod črno prstjo in mahom spijo ostanki starodavne utrdbe; tam se je počutil najbolje, tam je začel okrevati, spoznal je življenje v sebi in sebe v naravi. Ko je izvedel, da je kraj tesno povezan s Kelti, se je v njem prebudila nenavadna radovednost. Začel se je izobraževati o teh ljudeh, o njihovih običajih, kulturi in verovanjih, in več ko je vedel, bližje jim je bil; v naslednjih letih je spoznal še več ljudi, ki so čutili podobno - mnogi med njimi so še danes del njegovega plemena. "Zase pravim, da sem Kelt in da imam te gene v sebi," pravi. Njegovo prepričanje ni brez podlage - bralci Jane se morda spomnite nedavnega besedila o izvoru Slovencev, v katerem smo pisali o rezultatih genetskih analiz, ki so pokazale, da približno 20 odstotkov prebivalcev naše regije nosi keltsko kri.
Pravega druida ne določa kri, temveč dejanja. "Šaman ne postaneš tako, da se preprosto razglasiš za šamana, kot to danes počne veliko ljudi! V šamana se razviješ postopoma, iščeš odgovore, preverjaš njihovo resničnost in si podvržen preizkušnjam, ki te krepijo in iz katerih rasteš," opozarja Križan. Prava duhovnost ni beg pred bolečino v višje sfere, temveč pogumno soočenje z vsemi razsežnostmi bivanja; prava duhovnost ni utrjevanje lastnega ega z nasilnim "prebujanjem"/ponižanjem domnevno duhovno manj razvitih ljudi - prava duhovnost je ponižnost, je služenje, je ljubezen.
"Vsak časti na svoj način"
"Duhovni učitelj se ves čas uči in ga ni sram priznati," meni Križan. Ena njegovih največjih učiteljic je njegova 87-letna mati, ki boleha za Alzheimerjevo boleznijo; ko govori o njej, se ne zateka k razlagam o svojem poznanstvu z večdimenzionalnimi bitji s Plejad, ampak govori odkrito; ko govori o njeni smrti, govori o svoji stiski - kot trpeči sin in kot človek, ki se zaveda svoje majhnosti. "Ne vem," odgovori, ko ga vprašam, kakšna je višja logika materine bolezni, in v njegovih modrih očeh se zrcali nemoč, zaradi katere mi je v tistem trenutku najbolj drag.
Zlatko in Majda svoje duhovnosti ne oglašujeta z bleščečimi objavami na internetu in svojih prepričanj ne oglašujeta z agresivnimi objavami na Facebooku - kdor ju želi najti, ju najde, in kdor ju želi poslušati, ju vpraša. Nimata (dragega) cenika za svoje storitve, čeprav znata marsikaj, od reikija do radiestezije - želita le delati dobro in živeti svoje skromno, a dostojanstveno življenje. O sebi nimajo visokega mnenja in ljudi ocenjujejo predvsem po njihovih dejanjih - mnogi drugi samooklicani slovenski mesiji bi radovednega pismouka samo zaradi mojega cepilnega statusa vrgli čez prag, oni pa me sprejmejo kot dobrodošlega gosta in me nahranijo z domačo gobovo juho. Ne bežijo pred napredkom, ampak ga skušajo izkoristiti v skupno dobro - Zlatkov izum z Woojerjem in zdravilnimi frekvencami pomaga starejšim ljudem z demenco in Alzheimerjevo boleznijo, izgorelim in stresnim posameznikom ali podjetjem, ki želijo svojim zaposlenim med odmori zagotoviti nekaj kakovostnega oddiha. In za razliko od večine sodobnih ljudi naši Kelti s Pohorja in njihovo pleme sprejemajo naravo v vseh njenih razsežnostih - takšno, kot mora biti, nedotaknjena in prevladujoča. "Ne spreminjaj narave, sicer bo narava spremenila tebe," preprosto povzame Zlatko; nedavne poplave so pokazale resničnost njegovega gesla. In končno, svojega načina življenja ne vsiljujejo nikomur. "Preprosto je - živiš, ne motiš ljudi," se nasmehne Majda. "Vsak časti na svoj način."
MISEL: "Šaman ne postaneš tako, da se preprosto razglasiš za šamana, kot to danes počne veliko ljudi! V šamana se razviješ postopoma, iščeš odgovore, preverjaš njihovo resničnost in si podvržen preizkušnjam, ki te krepijo in iz katerih rasteš."
Avtorske pravice so v izključni lasti Vasje Jagerja
Fotografija: Šimen Zupančič
Objavljeno v Revija Jana - št.:37 12. september 2023)
Prevod: Jerneja Jurca - DVOJKA d.o.o.
Prvotno objavljeno na Medium.com
